Ne prenesem tega, ko grem v bližnji Mercator in me že takoj na vhodu napade dečko, star okoli 30 let. Zgleda tolk star, ker najbrž že en teden ni vidu vode in čiste brisače. “Ej majstr, a lahko prosm za mal drobiža, če bo kej ostalo?” - Ja, itak. Če bo kej ostalo.

Kdaj pa pri evrih ne ostane drobiž? Takrat, ko plačaš s kartico. Pa še takrat, bi ti najraje tiste bakrene solde zarinili v denarnico. In že med tem, ko stojiš pri blagajni - zlagaš tisto štruco kruha, špagete, omako in mleko v vrečko - ga vidiš. Pa sliši tudi. Ko se odprejo tista drsna vrata, ko grejo stare mamce ven brez pol penzije, ker so si kuple večerjo za ta teden se zasliši znani “A lahk prosim za mal drobiža, če je kej ostalo?” Pa se ga mamca usmili in mu potisne tisti euro v roko, čeprov še ne ve, kako se bo s svojo nizko penzijo preživela do konca meseca.

On pa se lepo zahvali in že teče not v trgovino, direktno med izložbo z vinom. Seveda kupi tisto boteljko, ki je najcenejša in jo dobi za evro in še nekaj drobiža, ki ga je ostalo od prejšnjega nakupa. Oddahnem si, češ, sej zdej me pa ne bo fehtal, je že nabavu svoje. Plačam fasengo, vzamem vrečko in grem proti izhodu.

Tam pa je že drugi dečko, ki z istim monotonim glasom in isto naučeno vrstico prosi za milost in nekaj drobiža. Jebemti, zamrmram in zakorakam proti izhodu. “Ej, majster! A je…” - Ne, žal. “Hvala, pa drugič.”

Seveda. Drugič.

Ne predstavljam si, kaj vse bi moralo it narobe, da bi pristal tako nizko. To so izmečki naše družbe. Njih ne tepe usoda, oni niso boln, oni niso nesposobni za delat. Oni so samo falirani študentje, ki so se zapili in se družijo s svojimi najboljšimi prijatelji - 50 let starimi klošarji, ki spijo pred trgovino - in nazdravljejo na boljšo prihodnost. In to na kakšno prihodnosti…

Vedno sem se spraševal o resnicah življenja, vendar nikjer ni blo najti kakšnega pametnega odgovora. Ampak sej vest, kako pravijo - kdor išče, ta najde. Js se v bistvu ne strinjam s tem pregovorom. Malce bi ga spremenu pa bi bil popoln - kdor ne išče, ta najde.  Ponavad kakšno stvar iščeš, preiščeš vse (al pa se skušaš kakšno stvar spomnit) pa nikakor ne najdeš. Ko pa tega ne iščeš, se ti pojavi pred nosom. Enako se je zgodilo meni s temi resnicami.

Zdej sem jih najdu pa sem se odloču, da jih tut vam zaupam. Tisti, ki jih pa že poznate, vam pa zamerim, da mi jih niste povedal !

Preberi preostanek članka »

Ja, ponavadi ne sledim veliko tem verižnim zadevicam tokrat pa sem se vseeno odloču, da malce poslikam ozadje. Digitalca sem zrihtal, tko da slik z mobitela ne bo več. Matral sem se, da sem pravo svetlobo ujel, pa neki zaslonka nagaja. No mislim, da mi je na koncu še nekako ratalo, robov se ne vidi, od flasha tut ni odsevov, tko da bi moralo bit kul. Tuki je pa slikca

Da boste bolj razumeli, zakaj nisem več najbolj navdušen nad svojim študentskim delom, naj opišem delovne razmere pred pol leta in delovne razmere sedaj.

… 6 months ago:

Prišel si na šiht ob sedmi uri. Prijavil si se v sistem, dal na glavo slušalke in šel čekirat maile, forume in ostalo kramo na internetu. Do osme ali devete ure si odgovoril na največ 10 klicev. Potem so se klici malce stopnjevali, a še vedno ni bilo pretirane krize. Stranke so bile v večini prijazne, zadevo si več ali manj uredil v petih ali maksimum v desetih minutah. Potem si bil par minut prost, da si lahko kakšno svojo stvar naredu vmes potem pa zopet drug klic. In tako cel dan. Stranke prijazne, ni bilo gužve, če si si vzel pet minut pavze, te ni nihče grdo gledal. Čakalna vrsta se je le redko pojavila pa še to takrat, kadar je bil res kakšen večji izpad.

… today:

Prideš na šiht ob sedmi uri in zagledaš reveža, ki je delal v nočni, da je ves neprespan in ga v čakalni vrsti čakajo že 3 stranke. Tut ostalih nekaj dopoldancev je že tukaj, ravno se prijavljajo v sistem. Ko smo vsi zlogirani, nam vsakemu do osme ure uspe odgovorit deset klicev. Kljub temu, da nas dela precej operaterjev, se že ob osmi uri začne nabirat čakalna vrsta. Najprej 5. Ob devetih jih je 13. Ob desetih jih je že 40, kar je tudi maksimum. Kar je več strank, jim tajnica pove, da smo vsi operaterji zasedeni in naj pokličejo kasneje. Drugače bi čakalna vrsta definitivno še narasla. Zaradi vrste, takoj po končanem klicu najprej vpišeš evidenco klica¹ , nato pa že takoj sledi nov klic. In za tem klicem isto vpis evidence in znova nov klic. In tako imaš klic za klicem vseh 8 ur - če ne štejemo tiste prve pol ure, ko si bil prost celih 7 minut. Izza mize nimaš časa vstat, nimaš časa it po vodo, če greš na WC, te vsi postrani gledajo, češ - lej kok klicev je, pejt odgovarjat.

Dobro, sej niti ne bi blo tok hudo, če ne bi bil vsak dan tukaj. Vsak dan 8 ali celo 16 ur. Neki se bo moralo spremenit. Al bomo imeli manj gužve, al bomo pa rabli več operaterjev, ki bojo delali manj ur mesečno. Tako počasi ne bo več za zdržat. Novinec, ki je v svojih prvih dveh mesecih delal 10 ur več mesečno več kot jaz, si je sedaj začel nosit sabo persen - neko pomirjevalo. Jebi ga.

SiOL je menda najbolj v kurcu. In najbolj v kurcu operater ima iz dneva v dan več naročnikov, več novih priključitev, več strank, ki kličejo in seveda več operaterjev, ki želimo strankam pomagat. Kdaj bo kej miru?

1. Napišeš za kakšno napako je šlo, kaj si urejal s stranko [↩]

Naj tokrat kar na začetku že povem, da gre za dirkašno razdevičenje. Bila je moja prva uradna dirka v ekipi ti.org¹ in privozil sem si dvanajsto in trinajsto mesto. Ni bilo slabo za prvič. Na uradni spletni strani prvenstva slo-racing.com si lahko pogledate tudi uradno novico: klik!

Celotna dirka se začne s parimi krogi treninga, nato sledijo kvalifikacije in dve dirki po osem krogov. Na kvalifikacijah sem odpeljal čas 1.50.390, dobro sekundo slabši čas od mojega najboljšega. Tako sem pristal na 14. mestu in s tega mesta startal prvo dirko.

Na samem startu sem izgubil eno mesto, ker sem še precej neizkušen in sem prvi ovinek raje zvozil previdno, kot da bi povzročil kakšno nesrečo. Prva dirka je bila slaba, vozil sem preveč agresivno. Po približno šestih krogih so bile prednje gume že precej obrabljene, kar se je poznalo tudi na parih izletih iz proge, ker sem zamudil z zaviranjem. Prvo dirko sem končal na dvanajstem mestu, z zaostankom za vodilnim za 30,497 s. Drugo dirko sem posledično startal s tega mesta.

Na drugi dirki pa sem izgubil preveč mest na štartu, tako da sem po prvem ovinku pristal na 16. mestu. Do konca dirke ni bilo nobenih presenečenj, gume sem bolj pazil, tako da sem se uspel do konca prebiti na 13. mesto z zaostankom 25,853 s.

Čestitke vsem dirkačem, ki so dosegli točke, še posebej tistim, ki so prišli na stopničke.

Preberi preostanek članka »

1. theinsane.org [↩]

… grem stavit, da bo njihova reakcija sigurno ena izmed manj prijetnih. Ker domače precej dobro poznam, predvidevam, da bo njihova prva reakcija približno nekaj takega: klik!

Kakšna bi bila pa reakcija pri tebi?

lp, agarwaen

Sicer so knjige prispele menda že v sredo, dobil pa sem jih šele včeraj zvečer. Naroču jih je cimer pa so jih dostavili na njegov domači naslov. MasterCarda še nimam¹ , tko da nisem mogu sam naročit knjig.

Knjige so vse velike, debele, predvsem pa lepe. Naroču sem zbirko knjig Phillipa Pullmana - His Dark Materials² . Prva knjiga iz te zbirke je The Golden Compas, po kateri je posnet tudi istoimenski film, ki se trenutno vrti v kinu in o katerem sem že pisal tukaj. Tuki so slikce… Buba me bo verjetn hotu križat, ker dajem gor tok zanič slike, ampak žal druzga nimam pr seb, kot mobitel

Druga knjiga pa je Tolkienov Gospodar prstanov. Vsi trije deli so zbrani v eno debelo knjigo.

Listi so tkole na koncu mal pozlačeni. Najs.

 Pullmana sem že prebral, tako da bom v naslednjih dneh prebiral epsko popotovanje Froda in njegove bratovščine.

1. Sem ga pa že naroču [↩]
2. V slovenščino je to prevedeno Njegova temna tvar [↩]

Sobota je in js sm na šihtu¹ . Vem, nimam lajfa. Pustmo to. Klicev ni velik in tko sm se spravu tole objavo pisat, da bo darling Nika mela kej za brat

Bila je rojstnodnevna zabava šestih sodelavcev in bivših helpdeskovcev v bivšemu lokalu Bailey’s² tam pri RTVju. Mogl smo itak začet že prej in ta začetek je bil v Cezarju - zraven borze, na Bavarcu.

Tam smo bli že precej opiti, tko da se niti ne spomnim dobro poti do bejlija. Ko sem šel danes iskat bundo, ki sem jo pustil³ tam, sem se kakšnih 15 min sprehajal po ulicah gor in dol, da sem najdu. Vedu sm, da je tam nekje, kje točno pa se nisem mogu spomnit. No, lokal sem najdu, bundo sm pa tut dobil.

Bilo je noro, spet je bil to eden izmed tistih 5 ali manj večerov v letu⁴, ko se spravim razkazovat mojo plesno nesposobnost. Okrog druge ure sem dobil klic od frendov⁵ , čez slabo uro sem bil menda že na Dolenjskem. Men pa zju3 čist nč jasn, zakaj ne spim v postli v LJ. Zbudu sm se pa v dnevni sobi na Turbo Maximusu. Jebemti in alkohol.

Zgleda, da bom mogu odpret še eno kategorijo - moje prigode. Zadne cajte jih je vedno več, Mičotovih pa vedno manj. Postajam Mičo Grejt

No pa še mal offtopic. Ker moj blogroll počasi izumira - vedno manj objav, še veliko manj zanimivih objav - zato sem malce iskal kakšen zanimiv blog in naletel na par zanimivih.

Prvi je kratkočasnik. Tu so kakšne zanimive objave v zvezi z blogi in nasploh zanimivosti na internetu in drugje. Tu sem našel tut drugi blog.

Blog, ki objavlja pisma britanskega vojaka Harryja iz prve svetovne vojne, ki se je boril v Belgiji in pisal pisma svojemu bratu, sestri in ženi. Objavlja jih njegov vnuk, točno 90 let po tem, ko so bila napisana. Zanimivo, preberte

Tretji blog je zvita felgna. Tut precej zanimivo branje Sm vidu, da si že prej parkrat komentirala pa se nism tok potrudu, da bi tvoj blog pogledal. Zdj mi je pa žal. Nič ne de, mi vsaj na nočni ne bo dolgcajt, k bom mel kej brat

Pod vplivom tistega vojakovega bloga in ene epizode serije The Pretender, sem našel še tole stran. Stran o pilotu, ki je na Hirošimo odvrgel atomsko bombo. Umrl je pa lani novembra⁶.

Aja, skor bi pozabu. Preberte ta blog. Umiram od smeha. Fehim rula.

1. Ko sem tole pisal, je bla še sobota [↩]
2. Zdej ne vem kko se mu reče [↩]
3. Pozabil, ja [↩]
4. Iz leta v leto več. Najbrž zato, ker sem iz leta v leto večji pijanec [↩]
5. Sem šel gledat phone log [↩]
6. Če ne boste šli lih brat - pač ena zanimivost [↩]

Ni bilo nič posebnega. Vsi so rekl, da se moraš prvič pazit, ker … ne vem več zakaj. Tega takrat nisem točno razumel, še sedaj se mi ne sanja točno.

Bilo je pri kolegu v zidanci. Zbrali smo se gor, malce pomalicali. Nato je debata nanesla na to temo. In js sm brez sramu priznal, da še nisem nikol. Pa smo se zmenili, da se dobimo naslednji dan, v isti zidanci, ob istem cajtu. Ker so mi prejšnji dan zabičali, da za prvič pa ne smem bit pijan, tisti večer nisem pil. Menda ni to dobro za prvič ( čeprov tut za drugič in tretjič in… je priporočljivo, da si več ali manj trezen ). Sam nisem vedel, zato sem poslušal izkušene majstre.

Napočil je trenutek resnice. Ko sem jo zagledal, je bila precej vitka. Spodaj bolj ozka, zgoraj malce širša. Vsi smo šli skupaj ven in …

Ah, šit. Nič posebnega. Pravijo, da prvič ni posebnega in da sta dve opciji. Al prvič čist pozabiš al pa si tist trenutek za vedno zapomniš. Js sm ga kmalu pozabu. Pa tut drugič ni blo nič posebnega.

Tut v tretje je bilo isto kot v prvič. Začelo se je na isti princip, le da je bil zaključek malce drugačen. Nekaj sem čutil. Čutil sem, kako mi srce hitreje bije, kako se mi vrti v glavi. Na obrazu se mi je narisal nasmešek in svet je postal lepši. Takrat ni bilo zame prvič, a je bilo prvič, ko sem kaj začutil. Začutil sem, kako je -kako je, ko ti dim izprazni možgane in kar naenkrat postane vsaka, še tako smiselna zadeva, čisto nesmiselna in absurdno smešna.

A sem kdaj že pisal o tem kako je, ko je naporno? Hmm, še nikol.

Eh ne bom velik moril s tem. Zjeban sem. Na šihtu sm spet od včer od treh popoldne. Pa bom še naslednje tri urce do sedmih zju3. Pa zdj še niti ni tok naporno. Naporno bo dopoldne, garaško pa popoldne, k morm spet bit na šihtu. Groza.

Dopoldne morm it kupt en tux. Mnja, reklc, srajco pa hlače. Super. Vedno sm sovražu nakupovanje, ker nikol niso mel nobene stvari, k bi mi bla prov. Pa grem stavit, da tut zdej ne bom ničesar všečnga najdu. Zdej bo zame še sploh zanimivo, k grem prvič sploh kej tazga si kupt in nimam pojma kaj morm gledat, da me ne bojo čist okol prnesl pa da ne bom na poroki zgledal k vaški norček.

Niti točn ne vem kam nej grem to pogledat. Menda v Labodovi prodajalni tut neki po merah delajo. To bo verjetn idealno zame, še bolj idealno pa za mojo, že zdej suho, denarnco. Komi čakam.

Zakaj že rabm to fensi obleko? Bratranc se poroči. In se bo treba mal zrihtat. Bom njegov osebni šofer. Sej to sm itak že vse omenu, sam se mi kar fajn zdi, da je mene izbral, glede na to, da mam res najslabšo avtomobilsko zgodovino. Mnja, al je pa vse ostale za tabolš stvari ponucal pa sem mu sam js ostal. Who knows…

Jutr bo naporen dan. Če bom sploh kej najdu, bom ob kupček denarja, na koncu bom pa ugotovu, da mi ni prov. Če mi bo pa že prov, mi pa zihr všeč ne bo. V vsakem primeru bom na izgubi.  Bo že. Še vse smo prebrodl pa tut to bomo. Wish me luck.

lp, agarwaen