Bova čist sama

Pogrešam toplo sonce. Ko te greje v hrbet in si ne moreš pomagat, da ne bi šel ležat na tisto jaso. Naslonu bi se na staro drevo in pustu, da me greje ta rumena lučka, vse dokler ne zgine za oddaljenimi hribi. Ves ta čas pa bi brez problemov poslušal tole:

Ne, nisem ravno židane volje, četudi tega ne pokažem.

Preberi preostanek članka »

Bil je spet eden izmed tistih dni v tednu, ko smo zjutraj na vlaku še čisto zaspani že razmišljali katero uro bi se najbolj splačalo prešpricat, da ne bi dobil neopravičenih in tako lahko brezskrbno pili pivo ter igrali biljard. Ja, to so bili še dobri stari dnevi srednje šole. Ne vem več ali je bil to torek ali sreda. Pa sej niti ni pomembno. It was legendary.

Neki Blaževi kolegi so se odločil, da grejo v Portorož in o tem so se celo pot do šole tut pogovarjal. Oni so šli menda samo k prvi uri, potem pa je bil plan, da se gre na morje. Prvo uro smo mel zgodovino in pred začetkom ure, mi reče Blaž:”Dej gremo v Portorož.” Js sm ga pa samo debelo pogledal:”A si se mal v glavo ruknu?” Ker je bila celotna ura zgodovine precej dolgočasna, sem razmišljal o ideji, da bi res lahko neki zanimivga počel. In čist pred koncem ure pošljem sms Blažu:”Kdo še gre?”

Vzela sva še Žana, tadruzga Blaža - Jumbota in pa Spinxa. Najprej smo šli v Spar, kupili plato piva in se odpravili v Portorož. Na poti tja smo spili tisto pivo zato smo moral it takoj v gostilno, ker žejni pa res ne moremo bit. Ker je bila to ravno picerija, smo pojedli še pice. Ker še ni bil pravi čas za odhod domov, smo šli še malce pogledat okol. Šli smo na pomol, kjer me je prov prijetno zalilo zaradi udarca enega vala. Nato smo šli še na neko obzidje, na nek stolp. Tam je tako pihalo, da nas je kar premikalo. Na poti domov smo se ustavili še v Ljubljani, pri Blaževih kolegih. Nato sva z Blažem peljala domov še Spinxa, Žana in Jumbota in šla k sošolcem, ki so bili v eni zidanci. Domov sem prišel proti jutru.

Takrat smo se zmenili, da bomo vsako leto ta roadtrip ponovili. Lani js pa Spinx nisva šla¹, letos pa je namesto Spinxa šel Simon - tudi bivši sošolec.  Žan je bil že prejšnji teden v Portorožu, kjer je tut mobitel zgubu. Našel ga je en študent in mu je tut prnesu telefon. Še piva v zahvalo ni hotu. Do enajstih zvečer smo bili pred nekim študentskim domom, pri naših trebanjskih študentih.

Ob enajstih odrinili iz Portoroža, malce čez polnoč smo bili v Cezarju. Prej sem odložil še Jumbota in Simona, ker nista bila več tako zmožna hodit, ostali trije pa smo šli še naprej. Ko so Cezarja počasi zapiral, sva z Žanom naložila sodelavca in smo šli v Šiško k še enem bivšem sošolcu. Domov sem prišel ob petih zjutraj.

P.S.: Namen sem imel malce bolj podrobno vseskup opisat, vendar se precej stvari niti ne spomnim, poleg tega se mi pa ne da sploh pisat.

1. Da so šli, sem šele zdej zvedu [↩]

Definitivno je najpomembnejša sestavina dobra družba. To je bila tut prva stvar katere sem se lotil za zadnjo fešto. Ediju sem oblubu, da se ga bomo enkrat skupaj s sodelavci malo zapil v naši zidanci
in tko sem kar njega vprašal, kateri vikend bi mu najbolj ustrezal. Ja, to je bil ta vikend. V štartu sem sicer povabu okol 10 ljubljančanov + 15 kolegov, ki vedno pridejo na fešto kadar je v naši zidanci. No ja teh 10 ljubljančanov je potem na koncu naneslo na 20 ljubljančanov, ampak še vseeno so bli sami kul ljudje in tut zarad njih je fešta uspela.

Druga pomembna sestavina je plac. Plac so moji starci zgradil ravno z namenom feštanja, ker doma primernega prostora za žur nikol ni blo. In sta zgradila zidanco.¹  Ko vstopiš notri te preseneti ogromen plac. Na levi je ogromna miza, ki sprejme tudi 30 suhih ljudi. Pogled navzgor razkrije lesen balkon in še nedokončano fuk kamro sobo. Naravnost sta kuhinja WC, na levi so stopnice, pod stopnicami pa je zaklad - kevder. ((Za nedolenjce - klet))

Poskrbljeno mora bit tut za jedačo in pijačo. Tokrat je padla odločitev, da bomo jedli pice. Ker imamo zunaj tudi krušno peč, sem nafehtal mojega najbolj kul brata, da bo cel večer peku pice. In jih tut je. 30 pic je šlo v parih urcah kot za hec. Lakota je nastopila tudi kasneje, že proti jutru. Takrat je bil čas za popečene obložene kruhke.  Navadni obloženi kruhki, postavljeni v peč za par minutk. Nimaš boljšega, ko si ob štirih zjutri lačen kot volk in pijan kot mavra. Pijača pa je bila več ali manj odvisna od posameznika. Ljubljančani so si prinesli mnogo pijače s seboj - 2 platoja piva, 5l žgane pijače. Ko jim je tega zmanjkalo pa so se nam pridružili pri pitju cvička in chardonnayja ter bambusov, polk in špricarjev. Izginilo je okrog 50l cvička.

Muska. Precej pomembna sestavina. Imeli smo dva floora. Zuni je sekala narodno zabavna iz zvočnikov Binetovga Golfa, notri pa se je na šibkem 5.1 sistemu vrtela muska z laptopa predvsem po izbiri žurerjev.

Nasvet - če organiziraš žurko, poskusi ostati na nogah vsaj toliko časa, kot vsi ostali. Ni dobro, če zaspiš ob pol treh zju3 in se zbudiš naslednje jutro na tisti provizorij postelji na balkonu² zraven sodelavke in sodelavca.

Ko sem se zbudil, sem bil še tako pod vplivom cvička, da sodelavca niti nisem opazil. Ko sem prišel dol, so bili ostali že budni. In ko jih vprašam Kje je Igor?, jim na odgovor Spal je na vajinih nogah., nisem verjel. Sem mogu it šenkrat pogledat, če je res tam.

Bilo je pestro, glavni utrinki pa so sigurno špricarpong - različica beerponga in tabasco incident - Nejc je prinesel razrezano pico, zato sem vzel en kos. Ker je potekala ravno debata, sem še nekaj časa počakal, preden sem zagrizel v slastno večerjo. Bila je sicer malce kiselkasta,  a me to naslednjih 10 sekund ni motilo vse dokler nisem začutil, da je zadeva malce pekoča. Ko se mi je posvetilo, kaj se dogaja, sem stopil iz kevdra, da bi Nejca okurcal, takrat pa zagledam Mileno, ki šprinta skozi zidanco in si maha pred usti, da bi si jih ohladila. Ko pride do cilja, tam vzame pivo in celega spije na eks. Tako sem se smejal, da sem še Nejca pozabil napizdit.

To je pa tudi več ali manj vse kar se spomnim.

Pa naj še kdo reče, da ne znamo proper fešte naredit!

1. Vikend? [↩]
2. Ja, ta balkon je noter. Gank po domače, pravjo pr nas [↩]