agarwaen’s dusty corner

Petek je že kar nekaj tednov obetal, da bo eden boljših večerov v novembru. Predvsem zarad tega, ker je bil to dan, ko poteka vsakoletni ex-SiOL¹ prednovoletni žur. Tud js seveda nism manjkal. Tam sm srečal par bivših sodelavcev, katerih že dolg nism vidu pa tut velik ljudi, ki jih sploh nism poznal, ker sem na SiOLu začel delat lih pred prevzemom Telekoma.

Glede na to, da sm mel precej naporn teden zarad bolezni, mi tut ta večer ni blo lih velik do žuranja in pijančevanja. Spil sm lih tok, da sm si po parih smsih zaželel njene družbe. In js ne bi bil js, če ne bi upošteval Nikinega nasveta - važna so dejanja, ne pa … amm… neki, nvem kaj že.

Ker je omenila, da se sprehaja zuni po snegu sredi noči, sem jo hotu presenetit in jo malce pospremit. Rabu sm sam do avta prit in se odpravt proti bežigradu. Tko sm se odpravu okrog enajstih proti stanovanju v šiški. Snega je že kr neki napadlo. Ko stopim iz taxija, pregledam žepe in ugotovim, da mam sam kovanček za 2€ v žepih. Ključe ma pa cimer. Pa pejmo nazaj prot Triglavu² - peš seveda. Ko sem končno prispel tja, sem vzel Ediju ključe in se odpravu. Tokrat ne s taxijem, ampak s trolo. Ne vem zakaj nisem že v prvo šel s trolo - za taxi sm mogu odštet 8€.

Počas pridem js do stanovanja, zdj že malce razočaran, ker sm vedu, da se več ne sprehaja. Očitno mi je moj sprehod preveč časa vzel. Pa vseeno nism vrgu puške v koruzo. V obupnih snežnih razmerah³ sem se odpelal proti bežigradu. Tam sem parkiral na vogalu v kup snega, se opogumu in ji poslal SMS, če gre na sprehod. Ker je misla, da sem še doma je odgovorila, da bi šla, če bi pršu vsaj do bežigrada prej. Ker besedam Prid ven! ni verjela verjela, sem jo kar neki časa pregovarjal, da sem pred blokom. Brez uspeha Pol sm se pa le opogumu pa pozvonu pr vratih.

Čez pet minut sva se že sprehajala po zasneženih ulcah Ljubljane. Sneg je še vedno padal na polno, zlatorumena svetloba pa je bla prov prijetno topla. Pred enim študentskim domom, so se študentje in študentke veselo kepal, midva pa sva prijetno klepetala na najinem polurnem sprehodu. Ko je blo tega konc in sva pršla do nje domov, sva se poslovila - ona je šla na toplo, js pa proti domu.

Na moj predzadnji SMS, sem dobil odgovor, naj grem spat, na zadnjega pa odgovora ni blo več - verjetno je zaspala. Zjutri ni bla moja mapa s sporočili nič bolj polna in tut popoldne ne, ko sem jo spet hotu opomnit, da še vedno obstajam.

Očitno ne več… Vse kar mi je ostalo zdej, je musklfibr od sprehajanja in grenek priokus

1. Zaposleni bivšega SiOLa, ki ga sedaj ni več [↩]
2. Tko nej bi se včasih imenoval [↩]
3. Moje najljubše, srsly [↩]